Cirilove nadaljevanke – sv. Štefan

Lep dober dan voščim spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. V čas med Božičem in novim letom se je vpletlo tudi ime svetnika in prvega mučenca v Katoliški cerkvi sv. Štefana, čigar praznik vsako leto obhajamo 26. decembra in ga pri nas na slovenskem poznamo tudi kot Štefanovo. Prav sv. Štefanu čigar ime pri krstu je dobilo veliko število slovenskih otrok, predvsem v Prekmurju, bomo danes posvetili nekaj naslednjih minut nadaljevanke o naših godovnih zavetnikih. Pa za začetek na kratko poglejmo kaj o tem priljubljenem svetniku najdemo zapisanega v starih kronikah.

Štefan bi naj bil rojen v času Kristusovega rojstva v Jeruzalemu. Zato je njegov god tako star kot Božični praznik. V poročilih lahko preberemo, da je Štefan spadal med sedem diakonov, ki so jih posvetili apostoli. Slovel je kot odličen pridigar in prav med eno izmed njegovih pridig se je zgodila nesreča. Nekaj Judov se je pričelo prepirati s Štefanom in ga je na koncu obdolžilo bogokletstva. Odvlekli so ga pred sodnika vendar se je Štefan odlično branil pred obtožbami. Kljub temu ga je sodnik obsodil na smrt s kamenjanjem. Podivjana množica je Štefana odvlekla po Jeruzalemskih ulicah v predmestje in ga tam kamenjala do smrti. Eden izmed pismoukov je zatem njegovo truplo zakopal na eni izmed svojih njiv. Štefan bi naj umrl okoli leta štiridesetega in zanimivo je, da je kamenjanje odobraval tudi Savel, ki je po spreobrnitvi postal apostol Pavel. Kasneje so svetnikove posmrtne ostanke najprej prenesli v cerkev na Sionu v Jeruzalemu in nato še v Carigrad. Leta 560 so del le teh prinesli v Rim v baziliko, kjer je grob sv. Lovrenca. Legenda pripoveduje, da se je sv. Lovrenc umaknil ko so odprli krsto, da bi naredil prostor za Štefanove kosti. Svetnikovo čaščenje se je zelo hitro razširilo po Krščanskem svetu in na mnogih krajih so pozidali njemu posvečene cerkve. Štefanov praznik pa je med ljudmi veljal za enega najbolj priljubljenih v celem letu. Praznovanju Štefanovega godu so se v stoletjih pridružili številni običaji, veliko jih je bilo tudi pri nas na slovenskem. Seveda je ljudsko izročilo Štefana krepko spremenilo in ga pozna kot drugačnega Štefana. Veliko starih pesmi nam ve povedati, da je svetnik postal zavetnik konjev in tudi živine nasploh. Saj so mu naši predniki priposovali čudodelno moč, saj bi naj med drugim z znamenjem križa pripravil konja, da je pokleknil predenj.

Mnogo lepih običajev v zvezi z tem je pri nas več ali manj že izumrlo. Ohranila pa se je navada, da na njegov god še marsikje blagoslovijo konje. Z blagoslovljeno Štefanovo vodo so v preteklosti poškropili konje in krmo. Blagoslovljeno sol pa dajali živalim med krmo. Po cerkvenem obredniku še danes na Štefanovo blagoslavljajo vodo in sol. Mnogi običaji pa so povezani tudi z ljudmi. Tako so 26. decembra blagoslavljali rdeče vino v kelihu in vanj položili kamenček. Iz preteklosrti je znan tudi običaj, da so mladi fantje, podobno kot za Tri kralje, hodili po vasi od hiše do hiše in s pesmijo prosili za darove. Pri nas na slovenskem, se je izmed vseh običajev povezanih s Štefanovim najdlje ohranil tisti, ki je povezan z blagoslovljeno vodo in predvsem s soljo. Znano je, da je Štefanji dan, kot so ga nekoč imenovali bil velik praznik. In da so gospodarji, ki so verjeli v čudodelno moč soli le to takoj po tem ko je bila v cerkvi blagoslovljena raztrosili po njivah in pašnikih. V današnjem času običajno dobi sol le še živina. Vodo, ki jo duhovnik blagoslovi skupaj s soljo na Štefanovo ljudje še marsikje danes prinesejo domov in jo hranijo. V mnogih krajih kot na primer v Poljanski dolini in pa v okolici Ljutomera, so fantje nekoč jezdili na konjih po poljih in škropili z blagoslovljeno vodo. Veliko zanimivosti je povezanih s tem starim običajem. Eden izmed njih še danes živi v Prekmurju. Prebivalci te pokrajine, kjer je ime Štefan ali Pišta najbolj razširjen na naših tleh, verujejo v posebno moč vode na ta praznik. V okolici Lendave vstane vsa družina na Štefanovo že ob dveh zjutraj in lepo pospravijo hišo. Nato nekdo od domačih prinese vodo v krničke, iz vrbovega lesa izdelane skledice, in vsi se umijejo. Prav iz teh krajev je tudi znan običaj da nekateri napajajo živino šele zvečer ali pa jo peljejo k sosedovem studencu. Tako ravnajo zato, da bi živina imela zdrave oči. Zagotovo bi lahko napisali še veliko zanimivih običajev in tudi navad, ki so se pri, nas na slovenskem udomačile in so povezane s praznovanjem Štefanovega godu. Mnogi so žal izumrli. Nekaj jih je vendarle ostalo in upajmo, da jih bodo znali prihodnji rodovi ohranjati še naprej, saj so le ti,  še kako pomemben del slovenske narodne dediščine.

Že v začetku prispevka sem posebej izpostavil sv. Štefana kot zavetnika konjev in konjarjev. No za svojega patrona pa so si ga izbrali tudi, zidarji in krojači, kamnoseki ter tesarji, kletaji, tkalci in sodarji. Mnogi ljudje se mu tudi priporočajo za srečno zadnjo uro. Naj omenim še, da je Štefan tudi prvi madžarski kralj, ki je prav na božič leta 1000, prejel krščansko vero in je zavetnik naše vzhodne sosede Madžarske.

Mučenec Sv. Štefan je v preteklih stoletjih bil vedno znova privlačen za številne umetnike, ki ga v mnogih cerkvah širom Evrope prikazujejo, kot mučensca s palmo, kamni in drugimi sakralnimi predmeti. Na mnogih slikah je upodobljeno kamenjanje sv. Štefana. Nemalokrat pa ga najdemo tudi skupaj z mučencem sv. Lovrencom.

Spoštovane poslušalke in cenjeni poslišalci, ob poslušanju nekaterih zanimivih šeg in običajev povezanih z likom priljubljenega svetnika sv. Štefana smo priromali do konca današnjega prispevka.