Po zgodnjem zajtrku smo bili spet na poti, tokrat proti severu v Niepokalanow – posestvo Brezmadežne – blizu Varšave, ki ga je ustanovil Makimiljan Kolbe. Med triurno vožnjo smo poslušali oddajo iz arhiva Radia Ognjišče o tem svetniku, ki je pred II. sv. vojno sezidal naselje barak in zbral okrog sebe 763 članov samostanske skupnosti; v tem kompleksu so imeli tudi semenišče, radijsko postajo, v najmodernejši tiskarni so tiskali milijonske naklade časopisov, imeli svoje gasilsko društvo in več drugih organizacij. Njegova formula je bila v + V = S (svojo voljo preko križa podrediti Božji volji, to je svetost). V mladosti si je namreč od Marije izvolil dva venca – čistost in mučeništvo. Od tu so ga Nemci z obtožbo semitizma odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je daroval svoje življenje namesto sotrpina. Po ogledu muzeja o njegovem življenju nam je bilo že veliko bolj jasno, zakaj je svetnik. Cela knjiga ne zajame njegovega bogatega življenja. Oktobra 1982. je bil proglašen za svetnika. V obnovljeni baraki, v kateri je kapela, smo darovali sv. mašo. Ob cerkvi Brezmadežne je kapela za 24-urno češčenje Evharistije, kjer se najsvetejše nahaja v osrčju Matere. Še nikoli videno. Čudovito. Med povratkom v Čenstohovo do bazilike smo med vožnjo s pomočjo radijske oddaje spoznavali naslednjo svetnico našega časa, sv. Faustino Kowalsko.
Tretji dan smo pričeli z molitvijo križevega pota okrog cerkve in Pavlinskega samostana, čas sem podaljšala še z molitvijo pred ikono iz 14. stoletja, po kolenih okrog oltarja in samostojnim ogledom. presunil me je križev pot, ki sem ga odkrila v zgornjih prostorih, naslikan skrajno realno. Gneča. Ogromno ljudi se je valilo od parkirišča, okrog cerkve in jasno tudi v njej. Čez tri dni (26. avg.) so namreč na Poljskem obhajali slovesni praznik Naše Gospe iz Čenstohove oz. god Črne Marije z Jasne Gore. Čenstohovska Marija je ena prvih okronanih Marijinih podob zunaj Rima: to se je zgodilo 8. septembra 1717. Od duhovne prestolnice Poljske smo se poslovili še z nakupom spominkov in se odpeljali v Krakov. Med vožnjo oddaja o Janezu Pavlu II, malo dremanja, malo molitve in že smo parkirali pred novozgrajenim svetiščem in papeškim središčem z imenom ‘Ne bojte se!’, ki sodi med najpomembnejše cerkvene novogradnje na Poljskem. Zgrajena sta na ozemlju pred mestnimi vrati, kjer je moral Karol Wojtyla v času druge svetovne vojne delati v kemični tovarni. V teh prostorih je muzejska stavba, konferenčno središče, romarska hiša, središče za prostovoljce, prostori inštituta za medkulturni dialog in hotel. Oltarni prostor v cerkvi in zidove skoraj 2.500 kvadratnih metrov velikega svetišča krasijo pisani mozaiki Centra Aletti. Blagoslovljeno je bilo v letu njegove beatifikacije 2011. Veličastno. Maša s pridihom svetosti ob nagrobni plošči in relikvijami krvi svetega papeža.
Tudi četrti dan smo bili v družbi svetih, tokrat Faustine Kowalske, glasnice Božjega usmiljenja. V kraju Lagiewniki je označeno okno v samostanu, ker je bivala, v samostanski cerkvi pa je kapela s sliko usmiljenega Jezusa, kip svetnice in njen grob. Ob klečalniku, kjer se vrsta njenih častilcev ne ustavi, pa je še njena relikvija. Drago mi je bilo, da smo tukaj darovali sv. mašo. V Domu vsak torek molimo rožni venec Božjega usmiljenja in vzklike, zato mi je še posebej blizu. Nedaleč stran je moderna cerkev Božjega usmiljenja v dveh etažah. Zelo lepa. Preostanek dneva je bil namenjen staremu delu mesta Krakov. Z ogledi zgodovinskega in kulturnega središča Poljske smo pričeli na gradu Wawel nad reko Vislo, prvi zaznamovan v Unescovi dediščini. Obiskali smo katedralo z grobnicami kraljev ter pomembnih Poljakov. Ustavili smo se v repliki grobnice sv. Leonarda, kjer je Karol Wojtyla, kasnejši papež J. P. II. imel novo mašo 1. nov. 1946. Ko smo prispeli na osrednji zgodovinski trg v Krakovu, nam je že zmanjkalo moči za nadaljnje oglede. Žeja je bila prevelika, saj je bilo vse dni okrog 30 stopinj. Bežno sem si pogledala še Marijino katedralo s 500 let starim oltarjem.
Peti dan je bil namenjem Wadowicam, rojstnemu kraju Karola Wojtyle, sv. papeža Janeza Pavla II. Stavba, kjer so imeli Wojtylovi v najemu stanovanje, je sedaj en sam muzej, kjer s slušalkami v slovenščini spremljamo svetnikovo življenje od rojstva do smrti. Skozi razstavne sobane nas lahko vodi tudi Vodnik po muzeju v našem jeziku. Bravo. Zelo sodoben, zanimiv, interaktivni prikaz njegovega življenja in poslanstva. Muzej je res “zgodba o J. P. II. – navadnem človeku, ki je z zagnanim delom, spoštovanjem božjega prava in veliko ljubeznijo do Boga in človeka, gradil svojo svetost”. V Marijini cerkvi, kjer je bil tudi krščen, smo se še zadnjič vsi zbrali okrog oltarja in se zahvalili za milosti polno romanje. Drugačno kot druga tovrstna potovanja, duhovno bogato, umirjeno, blagoslovljeno, v stiku z Neskončnim.
Anica Horvat
