Avtobus zapušča Madžarsko, zapeljemo v Romunijo, pred nami je pokrajina pisano cvetoča, spokojna, sveže zelena. Mimo vasi s pisanimi lesenimi hišami prispemo v deželo Muramareš znano po izjemnih mojstrovinah, edinstvenih lesenih, lepo poslikanih cerkvah in kapelah. In potem pot preko Karpatov. Ovinkasta slaba cesta, počasna vožnja za konjskimi vpregami s katerimi se prevažajo domačini, neponovljivi pogledi na prostrane gozdove in pašnike, ki jih krasijo lepo narejene kopice sena in potem v daljavi uzremo dve postavi, ki vihtita kosi, travniku pa ni konca. Tu se je čas resnično ustavil, kar spontano zapojemo »Res je lep ta svet, krasen je razgled, vse je okrog in okrog delo božjih rok.«
V očarljivi Bukovini, deželi številnih srednjeveških samostanov nas očarata Voronet in Moldovita, oba pod Unescovo zaščito. Ena sama freska od zunaj in znotraj, žive modre in rumene barve, vse v neverjetnih poslikavah, zgodovina odrešenja, hvalnica Božji dobroti in ljubezni. Samostani pa niso le odmev nekega časa, v mnogih živijo menihi ali nune. Voronet nam predstavi tamkajšnja predstojnica samostana, slikovita razlaga pa poudarja v glavnem teološke vsebine, saj so vse poslikave bile narejene prav zato, da so nepismeni ljudje na ta način spoznavali vsebino Svetega pisma. Največja umetnina pa je zagotovo »vzhodna Sikstinka kapela«- prikaz poslednje sodbe.
Pesem in molitev med večerno vožnjo proti Romanu ob prijetni utrujenosti blagodejno delujeta na nas. V tem mestu blizu ukrajinske meje so bratje minoriti postavili velik versko izobraževalni center s cerkvijo, semeniščem, gimnazijo – prava »katoliška utrdba« sredi pravoslavnega sveta.
Zapeljemo se v Moldavsko nižino. Kamor seže oko sami travniki, polja koruze, sončnic in kar nenadoma sredi te idile nekaj ogromnega, kot bi padlo z neba. Ogromen, danes zapuščen in za pogled prav strašljiv železarski kompleks ni nikoli zaživel. Še ena izmed zablod diktatorja Ceauşescua, ki je hotel ustvariti agro proletarsko državo.
Prestolnica Bukarešta, iz katere je bivši predsednik želel narediti balkanski Pariz je mesto nasprotij. Porušeni so bili celi predeli zgodovinskega mesta, da so lahko zgradili romunske Elizejske poljane, slavolok zmage… Spomeniki, blokovska naselja iz časa komunizma, parlament-druga največja tovrstna stavba na svetu, brezumno razsipna vzbuja v človeku nasprotujoče si občutke. Patriarhalna katedrala, široki bulevarji, vodometi in malo stran razdrapane hiše, potepuški psi in romski otroci ki prosijo,….
Posebno presenečenje je za nas obisk šampanjske kleti, kjer se ob degustaciji prepričamo, da imajo v Romuniji tudi odlična vina in šampanjec. Zapuščamo pokrajino bujnih vinogradov, po široki lepi cesti se povzpnemo v pogorje Bucegi v južnih Karpatih. Sinaja, danes najmodernejše zimsko letno letovišče nas preseneti z razkošnimi vilami in hoteli, ki so bili v prejšnjem režimu namenjeni političnim veljakom. Obiščemo kraljevo palačo Peles, ki jo v notranjosti krasijo vrhunske rezbarske umetnine, razkošna oprema, dragoceni lestenci, tapiserije…
Navdušenje nad privlačnostjo najbolj obiskanega romunskega mesta Brasova se zavleče pozno v noč ob kozarčku odličnega vina na živahnem glavnem trgu, kjer kraljuje največja protestantska črna katedrala.
In že sledi zgodba o zloglasnem » grofu Drakuli«. V resnici gre za Transilvanskega vladarja, okrutnega Vlada Tepesa, ki bi naj bival v gradu Bran, ki stoji na visoki skali in je eden lepših v Evropi. Med sprehodom skozi grajske sobane si poskušamo ustvariti podobo kaj se je tukaj dogajalo pred mnogimi stoletji. Več o življenjski poti Vlada Tepesa pa nam razkrije njegovo rojstno mesto Sighisoara, eno najprivlačnejših srednjeveških mest obdano z mogočnim obzidjem.
Ko zaokrožujemo pot po Romuniji še postanek v Cluj Napoci, rojstnem mestu Matije Korvina, ki ga pri nas poznamo kot kralja Matjaža. Staro mestno središče ima res kaj pokazati: imenitne palače, hiše in cerkve, med katerimi izstopa katedrala sv. Mihaela in veličastna pravoslavna cerkev. Z zaključno mašo in zahvalo za tako bogato doživetje Romunije s sopotniki ,med katerimi so se stkale prijateljske vezi, smo si edini: »To je bila res prava izbira ekumenskega potovanja. La revedere Romania! «
